četrtek, 15. junij 2017

15. Jezusovemu in Marijinemu srcu posvečen na dan diakonskega posvečenja


Podobi Jezusovega in Marijinega Srca sta mi vedno vzbujali spoštovanje do Jezusa in Marije in pravzaprav vsega Božjega, kjerkoli sem ju videl. Zelo lep Bogkov kot je v hiši mojih pokojnih starih staršev, od koder je izviral moj oče. Tam smo se sorodniki vedno dobili (in se še dobivajo) na praznik Vseh svetih k molitvi rožnega venca za pokojne. Podobi Najsvetejših Src je v svoji sobi imela tudi stara mama po materini strani in sem ju občudoval, kadarkoli sem bil pri njej na počitnicah. Tudi doma smo imeli podobi Najsvetejših Src.

O duhovnosti Jezusovega in Marijinega Srca doma pravzaprav nismo veliko govorili, čutili pa smo, da je to del naše vere in našega življenja. Mati je poskrbela za molitev rožnega venca, da smo ob večerih zmolili vsaj kako desetko. Če nam ni uspelo, da bi vsa družina zmolila skupaj, nas je molilo vsaj nekaj družinskih članov. Otroci smo radi ministrirali. Iz otroštva se prvih petkov in prvih sobot spominjam predvsem po ministrantski službi, saj smo takrat ministranti morali pripraviti kadilnico za litanije. Spominjam se tudi prvih četrtkov oz. četrtkov pred prvim petkom, ko smo na pobudo takratnega župnika Janeza Šketa pred Najsvetejšim molili za nove duhovne poklice.

Pozneje sem kot bogoslovec postal član Marijine kongregacije, kar je običaj v bogoslovnem semenišču. Zanimal sem se za Marijina prikazovanja (predvsem v Lurdu in Fatimi). Bral sem razna ugibanja o tem, kaj bi utegnila biti tretja fatimska skrivnost.

Nekaj posebnega se mi zdi, da sem se Jezusovemu in Marijinemu Srcu posvetil na dan svojega diakonskega posvečenja. V diakona sem bil posvečen 9. januarja 2000 v ljubljanski stolnici v dopoldanskem času, zvečer pa so bile v domači župniji v Radovljici zahvalne litanije, kjer sem kot diakon prvič sodeloval. Pri teh litanijah je v naši cerkvi potekala tudi slovesna posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, kar se je zgodilo v marsikateri župniji v okviru jubilejnega leta 2000. Tisti župljani, ki so se na to posvetitev skrbno pripravljali, so na koncu litanij zmolili posvetitveno molitev Najsvetejšima Srcema. Z njimi sem se Jezusovemu in Marijinemu Srcu posvetil tudi jaz, čeprav se na to izročitev nisem pripravljal. Gospod župnik Jože Drolc mi je dal to možnost in sem jo brez pomišljanja "izkoristil".

Običajno se kot pripravo na posvetitev Najsvetejšima Srcema pričakuje opravljena pobožnost devetih prvih petkov ali petih prvih sobot ali kaka druga pobožnost. Jaz pa sem takrat kar nekako "padel" v to posvetitev. Pripravljal sem se na diakonsko posvečenje, nihče pa me ni opozoril, da se v domači župniji pripravljajo na posvetitev Najsvetejšima Srcema. Ko gledam na ta dogodek po nekaj letih, sem prepričan, da je bila ta posvetitev pomembno dejanje v mojem življenju, kot da bi bilo Mariji - in po njej Jezusu - izročena celotna moja diakonska in duhovniška služba. Pomena duhovnosti Jezusovega in Marijinega Srca sem se zavedel šele pozneje. Zaradi takšne lastne izkušnje bom vedno zagovarjal, da ljudje lahko zmolijo posvetitveno molitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, tudi če se jim ni uspelo skrbno pripraviti. Posvetijo se lahko, če imajo le dobro voljo, da bi Najsvetejši Srci častili, in se zavedajo, da imata Jezus in Marija za nas pripravljene mnoge milosti. Seveda pa je modro slej ko prej v to duhovnost tudi dejansko vstopiti. Pri tem je treba povedati, da gre pri posvetitvi Najsvetejšima Srcema v bistvu za poglobljeno krstno posvetitev.

Pozneje mi je mati zaupala, da me je že pred rojstvom posvetila Mariji. Za to dejanje sem ji zelo hvaležen. Ne zdi se mi naključje, da sem postal župnik pri fatimski Materi Božji v Kisovcu. Hvaležen sem nebeški Materi za vso dosedanjo pomoč. Zavedam se svojih pomanjkljivosti, grešnosti in nevrednosti, zato zaupam v veliko Božje usmiljenje in to Božje usmiljenje po Marijini priprošnji kličem tudi na druge.

Janez Mrak, župnik v Kisovcu

Ni komentarjev:

Objavite komentar