nedelja, 11. junij 2017

11. Marija mi je vedno stala ob strani


Želim se zahvaliti fatimski Materi Božji in svoji pokojni mami, ki me je spodbudila, da sem pri devetih letih obhajala pobožnost petih zaporednih prvih sobot. Župnik, ki je v prvih povojnih letih prinesel v našo hribovsko vasico fatimsko sporočilo, ga je živel tudi sam. Ko je peš, čez drn in strn, hodil od vasi do vasi, si je zunaj vasi sezul čevlje in pot nadaljeval bos, otroci na pašniku pa smo to opazili. Po naročilu fatimske Marije in po zgledu pastirčkov je molil in delal pokoro za svoje župljane, tudi zame; hvaležna sem mu za to.

Takrat, pod komunizmom, staršem ni bilo lahko v veri vzgajati svoje otroke in jim tako omogočiti srečno večnost pri Bogu. Zato se je moja mama, na župnikovo spodbudo, z velikim zaupanjem oklenila Marijine obljube, da bo tistim, ki bodo obhajali pet zaporednih prvih sobot, ob smrtni uri stala ob strani z vsemi milostmi, ki so potrebne za zveličanje. Tudi otroci smo po zgledu fatimskih pastirčkov, da bi prišli v nebesa, na pašniku molili rožni venec. Spomnim se nekega nedeljskega jutra. V naši vasi ni bilo svete maše in tudi to je bil razlog, da smo jo začeli počasi opuščati. Moji starši in starši moje sestrične so naju poslali krave past. Tam sva s sestrično zaslišali zvonjenje, ki je vabilo k maši v sosednji vasi, oddaljeni pol ure hoda po strmini. Zelo sva zahrepeneli, da bi se je udeležili, toda kaj bodo rekli starši, če se med tem časom kaj zgodi z našo čredo? Odločili sva se, da jo zaupava Mariji, in sva se kar takšni, brez svečane obleke, pognali v breg in zasopihani prispeli k sveti maši. Enako hitro sva se tudi vračali in presrečni ugotovili, da je bilo s čredo vse v redu. Marija, ki je s prvosobotno pobožnostjo že vsadila v najini srci hrepenenje po združitvi z evharističnim Jezusom na Gospodov dan, je med tveganim dejanjem varovala najino čredo.

Čeprav se po tem obdobju otroštva nisem več neposredno poglabljala v fatimsko sporočilo, sem čutila, zlasti v težkih trenutkih, da mi Marija kot mati stoji ob strani. Spomin na te dogodke iz otroštva je v meni oživel med prvim obiskom papeža Janeza Pavla II. Slovenije leta 1996 in med prvim obiskom Marije romarice, naslednje leto. Po teh milostnih dogodkih smo se začeli zbirati v Stični, kjer smo se pod vodstvom opata p. Antona Nadraha poglabljali v fatimsko duhovnost in v pomen posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu.

Ob nedavnem sprejemu Marije romarice na Brezjah, 12. maja 2016, je g. nadškof Stanislav Zore izrazil željo, da bi nas Marija s svojim petmesečnim romanjem po Sloveniji povezala, in Marija nas je res povezala, tudi zato, ker smo se, kot apostoli, zbrali na istem kraju in molili skupaj z Marijo, Jezusovo materjo, ko so naši škofje njenemu brezmadežnemu Srcu in presvetemu Jezusovemu Srcu posvetili našo domovino. Kip Marije romarice je odšel nazaj v Fatimo, a njeno Srce, ki smo se mu posvetili kot posamezniki, družine, župnije, škofije in domovina, ostaja v Sloveniji. Naj se plamen Marijinega brezmadežnega Srca, ki je polno Svetega Duha, še bolj razplameni ob stoletnici njenih prikazovanj v letu 2017, naj se razširi tudi na sosednje narode in na vso Evropo, da jo reši brezboštva!

Ljuba fatimska Gospa, ti si Božji služabnici sestri Luciji obljubila, da se bo na Portugalskem prava vera vedno ohranila. V tem milostnem fatimskem letu te »slovenski fatimski pastirčki« goreče prosimo, ohrani jo tudi v Sloveniji!

Dragica Čepar

Ni komentarjev:

Objavite komentar