sreda, 8. junij 2016

8. Veronika Lestan, katehistinja 1908–1943


V Mirnu na sončnem Goriškem je leta 1908 zagledala luč sveta deklica, ki so ji dali za zavetnico sv. Veroniko. Domača družina je bila globoko verna in ugledna. Do prve svetovne vojne so živeli v miru in Veronika je v domačem kraju obiskovala osnovno šolo. Med prvo svetovno vojno so bežali na Štajersko in tam živeli begunsko življenje. Ko se je vojna končala, so se vrnili nazaj v Miren. Vera, kakor so jo tudi imenovali, je obiskovala šolo pri sestrah notredamkah v Gorici in se tako usposobila za učiteljico.
Bila je zelo globoko verna in narodno zavedna. Ker ni sprejela, da bi morala poučevati v tujem jeziku, je ostala brezposelna. Toda ni ostala križem rok. Veliko je pomagala v domači župniji in vsej dekaniji. Učila je verouk in bila vzgojiteljica. Smemo jo prištevati k prvim katehistinjam v Sloveniji. Vodila je Marijin vrtec, ustanovila in vodila otroški pevski zbor. Otroci, ki jih je vodila, so nastopali na raznih prireditvah. Za različne priložnosti je tudi sama pisala pesmi. Njena evharistična pesem Bodi tisočkrat pozdravljen, ki jo je uglasbil Lojze Bratuž, se še dandanes poje.
Imela je čuteče srce za stisko bližnjega. Kolikor je najbolj mogla, je pomagala ubogim ljudem v stiskah. Še posebno jo je pretreslo, ko je zvedela za trpljenje internirancev v Gonarsu. Nabirala je zanje obleko in živila. Kar je nabrala, je na kolesu vozila v Gonars, čeprav je bilo zelo nevarno.
Ob začetku druge svetovne vojne so bili primorski Slovenci navdušeni, da se bodo rešili italijanskega jarma. Zato so mnogi pristopili k Osvobodilni fronti, ki se je po kapitulaciji razširila tudi na Primorsko. Veronika in njena družina so bili pri tem previdni, saj so bili seznanjeni, koliko gorja je naredil prihajajoči komunizem v vzhodnih delih Slovenije. Vera je zaslutila, da je v ozadju odporniškega gibanja brezbožni boljševizem, s katerim ni hotela sodelovati. Vedela je za sadove komunizma v Sovjetski zvezi in za njegovo nasilje v Mehiki in Španiji pred drugo svetovno vojno. Ni pa se zavedala, da je tudi sama v smrtni nevarnosti. Kmalu so se začele aretacije in likvidacije tudi na Goriškem. Pritiskali so tudi na Vero, toda ona je ostala zvesta svojim krščanskim načelom, zato so nasprotniki sklenili, da jo likvidirajo in s tem prestrašijo še druge. Dne 14. novembra 1943 so jo aretirali in jo skupaj s še šestimi globoko vernimi in izobraženimi Mirenci odpeljali proti Renčam. Zasliševali so jo, jo poniževali in nato 17. novembra umorili. Ljudje so bili zgroženi nad tem, da je Vero doletela takšna kruta smrt. Mnogi, prej navdušeni sodelavci v OF, so ob teh mirenskih žrtvah izjavili, da so se jim šele tedaj odprle oči.
Kaj je nosila v srcu, najlaže začutimo iz njene pesmi:
»V mojem srcu je plamenček rahlo vztrepetal,
saj je vse krog mene tiho,
česa se je vendar bal?
Ko divjali so viharji in zaganjali se v me,
ko je črna prst grozila, da za vekomaj me stre,
o, tedaj gorel je mirno in viharjev ni se bal,
ni ugašal, ni pojenjal, ni pred smrtjo trepetal.«

Dekan Oskar Pahor je zapisal v krstno knjigo naslednjo opombo: »Nesebična, idealna pomočnica za versko življenje otrok in mladine.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar