petek, 3. junij 2016

3. Jaroslav Kikelj, študent 1919–1942


Tržaška pokrajina je dehtela v omamni pomladi, ko se je na Opčinah rodil Jaroslav Kikelj. Njegova sestra ga je imenovala dečka treh držav. Oče je bil namreč železničar, zato so se pogosto selili z njim na novo delovno mesto; kmalu po rojstvu na avstrijsko Koroško, leto kasneje pa še na Jesenice.
Ko mu je bilo deset let, mu je umrl oče. Po očetovi smrti se je mati z otroki preselila v mariborsko predmestje. Tam je Jaro, kot so mu tudi rekli, nadaljeval šolo. Po končani osnovni šoli je nadaljeval šolanje na mariborski klasični gimnaziji.
Že med šolanjem se je Jaroslav zelo povezal s patri v tamkajšnjem kapucinskem samostanu. Veliko se je družil z njihovimi bogoslovci, se pri njih navdušil za bogoslužje in pri njem tudi dejavno sodeloval. Med duhovnikovo latinsko mašo je glasno bral slovenska mašna besedila.
Z zglednim krščanskim življenjem je kmalu postal apostol med fanti na Studencih. Postal je predsednik Slomškovega okrožja fantovskih odsekov, ki je štelo 14 odsekov. Zadnje leto gimnazije se je povezal z gibanjem mladcev, ki so bili nekakšna predhodnica cerkvenih gibanj.
Po maturi leta 1939 se je preselil v Ljubljano, kjer je začel študij na medicinski fakulteti. Veliko se je trudil, da bi povezoval študente medicine v katoliške kroge. Medicinci so bili namreč precej levo usmerjeni in člani Zveze komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ).
Bil je prijeten in vesel fant, zato so ga študentje medicine izbrali za predsednika katoliške študentske organizacije Vir. S svojim delovanjem je to organizacijo zelo poživil.
Vse njegovo zgledno delovanje je izhajalo iz njegove ljubezni do evharistije. Zanj ni bilo dovolj, da je bil pri sveti maši, želel je prejeti tudi sveto obhajilo. Svoje vrstnike je navduševal za mesečno sveto obhajilo, sam pa ga je prejemal bolj pogosto. Pri svetih mašah je rad ministriral in naprej molil rožni venec. Ko je študiral v Ljubljani, je bil pri sveti maši in obhajilu skoraj vsak dan. Za prve petke je navduševal tudi druge in jih opominjal, da je to dan v čast Jezusovemu srcu. Zelo vestno je gojil vsakdanje premišljevanje in izpraševanje vesti. Vsako leto je opravil tridnevne duhovne vaje in si zapisoval sklepe ter jih vestno uresničeval. Veliko mu je pomenilo branje življenjepisov svetnikov, posebno ga je navduševala Povest duše sv. Terezije Deteta Jezusa.
Njegov odnos do Boga je obarval vse njegovo življenje. Hotel je biti apostol med mladimi in jih na vse mogoče načine voditi k Bogu. To pa seveda ni ostalo neopaženo pri študentih, ki so bili levo usmerjeni. Bil jim je moteč, ker je preprečeval, da bi pridobivali nove člane.
Po okupaciji so Italijani že leta 1941 razpustili vse študentske organizacije in zahtevali, da se včlanijo v Ljubljansko univerzitetno organizacijo. Zaradi bojazni, da bodo Italijani univerzo razpustili in študente razgnali, je takratni rektor od mnogih vplivnih študentov članstvo skoraj zahteval. Tudi Jaroslav se je moral včlaniti, da bi tako reševali univerzo.
To pa je bilo povod levo usmerjenim, da so ga označili za narodnega izdajalca. Agenti OF so ga 18. marca 1942 ustrelili, ko je šel od kosila iz Ljudske kuhinje na Streliški ulici v Ljubljani. Na pogrebu, ki ga je vodil škof Rožman, se je zbrala pettisočglava množica. Ob koncu je zadonela zahvalna pesem Bogu v zahvalo za mučenca, ki je bil čist kot kristal in nedolžen kot jagnje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar