Njegov oče Andrej je bil precej na trnih, ko je zvedel, da bo žena rodila. Odšel je od doma, da bi babica lahko v miru pomagala ženi. On bi bil doma samo v napoto. Ko se je vrnil, je že na pragu zaslišal otroški jok. Žena mu je povila sina, ki so ga krstili na ime svetega Jožefa.
Jože je obiskoval šolo v
rodnem mestu. Po končani osnovni šoli se je vpisal na gimnazijo, a ni bil uspešen.
Zato ga je oče vzel domov, da mu je pomagal pri mizarskem delu. Postal je
prizadeven risar za pohištvo. Z deželno štipendijo je nadaljeval šolanje na
Državni obrtni šoli v Gradcu. Izučil se je za umetnostnega mizarja in
načrtovalca pohištva. Iz Gradca je šel na Dunaj, kjer je po uvajalnem letniku
začel študirati arhitekturo. Po šolanju je odprl na Dunaju samostojni
arhitekturni atelje. Kasneje je postal profesor v Pragi, od tam pa se je leta
1921 vrnil v Ljubljano in postal profesor na Tehniški fakulteti. Veliko svojih
moči je posvetil preurejanju Ljubljane. Gradil je cerkve in snoval načrte za
kelihe in drugo cerkveno posodje.
Poleg vsega dela na področju
arhitekture je bil globoko veren mož. Vse njegovo delo se je navdihovalo iz
globokega in osebnega odnosa z Bogom.
Svoje vere v Boga ni
skrival, živel jo je. Izražala se je v vseh njegovih delih. Zavedal se je, da
je vsa lepota v naravi delo Božjih rok, človek Božjo lepoto opazuje in jo skuša
upodobiti v svojih delih.
Trdno je veroval v Sveto
Trojico. Veliko je molil in prosil, da bi dobil pravi navdih za svoje delo.
Hvaležen je bil Najvišjemu za življenje in se mu vedno zahvaljeval za ta veliki
dar. Bogu se je vedno izročal, saj se je v Božjem objemu čutil najbolj varnega
in ljubljenega. Ko je pisal pisma, je skoraj v vsako pismo vpletel misel na
Boga. Pogosto je poudaril, da je vera največji Božji dar.
Jezusa je imel za svojega
največjega vzornika. Njegov lik je pogosto tudi svojim učencem dal za zgled.
Vse Plečnikovo mišljenje bi lahko povzeli v dveh točkah: 1. Spoštoval je Boga
in veroval vanj. 2. Človek po tem zemeljskem življenju preide v duhovno
območje. Premišljevanje o Bogu se mu je zdelo tako temeljno za človeka, da je
zapisal: »Meni je, kakor da človek, ki ne premišljuje o tem (o Bogu), sploh
ne živi.«
Jože Plečnik je
imel izreden čut za lepoto. Lepota misli, ki ga je obšla pri ustvarjanju, je
izražala njegovo hrepenenje po večnosti. Odprtost za lepoto je bila po njegovem
mnenju tudi ključ za dosego večne lepote: »Ako ne najdemo v življenju vrat
lepote, ne bomo nikoli prestopili praga lepote večnosti. Za to gre in za prav
nič drugega.« Prepričan je bil, da vsak človek v sebi skriva čut za lepoto, le
prebuditi ga je treba.
Njegova dela so
zato tako nekaj velikega, ker je navdihe iskal v večni Lepoti. Zato je bil zanj
Bog vrelec lepote in v njem je našel izvir za vso skladnost in urejenost, ki
dihata iz njegovih del.
Ni komentarjev:
Objavite komentar